Kdo si ne želi zadovoljnih otrok, ko odrastejo? Vendar nista samo za vzgojo otrok pomembna dež in sonce, ampak tudi za odnose, ki jih imamo odrasli v življenju. Pri tem se moramo učiti prav od otrok.Živimo v dobi, ki bi jo sam poimenoval doba destruktivne dvojnosti. Zakonca ob zakramentu sv. zakona sprejmeta v zakon Boga, a v praksi tega ne živita. Birmanci v zakramentu sv. birme dobijo Sv. Duha, ki naleti na zaklenjena vrata njihovega srca, ko ga delijo z drugim. Zakaj? Pavel nam lepo predstavi darove Svetega Duha, ki so: ljubezen, veselje, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. A mi večkrat kakšen klošar na ulici reče, da ne opazi razlike med kristjanom in nekristjanom, pa ne zato, ker mu kristjan ni dal denarja. Velikokrat ga niti ne pozdravi.
Kako neutolažljiv je včasih jok otrok?! Otroci svoje težave premagujejo tako, da jočejo. Pa mi? Jezimo se, se pravi: jih vzgajamo. Umetnost "živeti znova" pomeni združiti oba ta j-ja: jokati, jeziti se. Zakaj torej za odraslo osebo drugi j ne zadostuje? Prvi j predstavlja začetek poklicanost, začetek nekega življenjskega dejanja, ko smo v sebi mirni, spravljeni pred Bogom. Takrat jočemo, čeprav tega drugi ne vidijo, saj jočemo znotraj, v spravljenosti naše duše, v jasnosti naše poklicanosti: za družino, posvečeno življenje,... Prepričani smo vase, v nov korak v življenju. Drugi j pa predstavlja odgovornosti, ki jih življenje prinese. Začetek hitro splahni in gremo na pot. Potujemo v življenju, se borimo iz dneva v dan. In bolj ko se bližamo koncu - resnicam, ki jih v življenju odkrivamo, bolj pozabljamo na začetek. Razdeljeni smo na majhne delčke, na posamezne destruktivne odnose, ki jih imamo.
Ste kdaj opazovali nebo? V ozvezdju Oriona, ki je eno najvidnejših in meni tudi najlepših ozvezdij, najdemo odgovor. To ozvezdje je že po svoji legi posebno, saj je edino ozvezdje, ki ga nebesni ekvator deli na pol. Nebesni ekvator predstavlja mejnik. Mejnik med svetim in posvetnim, kot so si v svojem življenju razlagale najzgodnejše civilizacije, ki so živele na Zemlji. V pravem pomenu pa mejnik med zvezdami nadobzornicami in podobzornicami. Leto dni nazaj nas je presenetilo odkritje monolitskih kamnitih struktur v Jurkloštru, opažajo jih tudi drugje po svetu. Zanimivo pri tem je, da so civilizacije, ki so živele še pred Grki in Egipčani (ti so namreč te splošne človekove modrosti življenja vnesli v svojo religijo in verovanja, to je mite, in jih s tem na svoj način pokvarili) znale izjemno dobro opazovati, spoštovati naravo, z eno besedo "živeti". Ko so osvojili območje, se tam niso počutili varne, dokler niso neba preslikali na zemljo. Kamnite strukture so, kot ugotavljajo danes, postavljene na točne koordinate ozvezdja. Zraven naravno oblikovanega hriba so nasuli kamenje, da so naredili manjši hrib. S tem so na svoj način priznali, da poleg sonca obstaja v njih tudi luna. In to luno je potrebno v odnosu postaviti predse, kot se to zgodi v ozvezdju Oriona. Orion sestavljata dve zvezdi spodaj, to sta Salph in Rigel, tri zvezde na sredini: Alintak, Atnilam in Mintaka, ki jih skupaj imenujemo "Horsehead Nebula", se pravi meglica konjske glave, če bi dobesedno prevajali, in dve zvezdi zgoraj: Betelgeuse in Bellatrix. Območje M78, ki ga zaobjemajo zvezdi nadobzornici Betelgeuse, Bellatrix skupaj z Horsehead Nebulo, predstavlja sveto območje, kjer so hodili druidi. Te stare civilizacije so na tem območju doživljale stik z Bogom, pozitivnost, v našem primeru Začetek in se od tam vračali v življenje. Vračali so se na začetek, na najbolj pristen odnos, to je odnos s Stvarnikom.
Kaj torej pomeni "živeti znova" v odnosu. Pomeni prav to, da v svoj odnos sprejmemo tretjo osebo. Kot to storita zvezdi podobzornici: Salph in Rigel (mož in žena), ki v sebi priznata svojo luno (greh) in prinašate to pred Gospoda (Alintaka, Atnilama in Mintaka), ki ga v krščanstvu poimujemo kot Trojico. Že v matematiki, kraljici življenjskih modrosti, velja, da minus in minus da plus. "Zakaj ko luna ugasne ne bo več miru na zemlji", molimo v večernicah 3. tedna. Psalmist se ne moti. Ko bo človek želel biti neodvisen od Boga in bo zanikal v sebi luno (to pomeni slabo, ki je v njem), bodo na svetu zavladale vojne. Pavel pravi: Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Kaj torej? Ali naj zanikamo ta drugi j? Naj zanikamo svojo človeško krhkost? Nikakor ne, ampak jo priznajmo in prinesimo pred Gospoda kot naš reven dar. To pomeni živeti življenje. Živeti znova oz. živeti začetek pa je korak naprej. Ta korak se lepo kaže v pesmi, ki jo je napisal Janez Pavel 2, ko pravi: "Reven, nesposoben sem človek, kar premorem je ljubezen do tebe." Ta ljubezen v moje živeljenje prinaša jok, včasih tih, včasih glasen, vedno pa je to jok ljubezni, neskončne ljubezni, ki prihaja iz Začetka.
Posamezne destruktivne odnose, ki jih imamo, moremo torej sestavljati skupaj samo s tretjo osebo. Prosim vas: ne pozabimo svojih začetkov sreče in se jih v življenju redno spominjamo. Ugotovili bomo, da je resnica le ena, tista, ki želi, da bi bili v življenju zadovoljni. BODITE SONČKI!
Kako slabi so starši, ki se na svoje otroke ne zmorejo nikoli z ljubeznijo razjeziti!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar